Tudi letos od 18. do 25. januarja obhajamo na mnogih krajih sveta teden molitve za edinost kristjanov, v nekaterih drugih krajih pa na binkoštni praznik.
Kakor vemo, je Chiara Lubich v besedi življenja običajno razlagala svetopisemski stavek, ki je bil izbran za to priložnost.
Letos so za molitveno osmino izbrali tale stavek: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).
Za premišljevanje in za življenje predlagamo Chiarino besedilo iz leta 1994, ki razlaga odlomek iz Apd 4,32.
»Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (Apd 4,32).1
Ta beseda predstavlja eno izmed tistih literarnih podob,2 s kakršnimi nas avtor Apostolskih del v bistvenih značilnostih seznanja s prvo krščansko skupnostjo v Jeruzalemu. Zanjo so značilni izredna svežina in duhovna živahnost, molitev in pričevanje, zlasti pa velika edinost, znamenje, ki ga je Jezus hotel kot nezamenljiv pečat in vir rodovitnosti svoje Cerkve.
Sveti Duh – pri krstu je dan vsem, ki sprejemajo Jezusovo besedo – je prav zato, ker je duh ljubezni in edinosti, združil vse verne v eno z Vstalim in med seboj, tako da so bile premagane vse rasne, kulturne in razredne razlike.
»Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.«
Toda podrobneje spoznajmo vidike te edinosti.
Sveti Duh je povzročal predvsem med vernimi edinost src in misli, tako da jim je pomagal premagovati tista čustva, ki jo otežujejo v življenju bratske skupnosti.
Največja ovira za edinost je namreč naš individualizem, to je navezanost na naše zamisli, poglede in osebne okuse. Prav s svojo sebičnostjo ustvarjamo ovire, s katerimi se osamljamo in izključujemo tiste, ki so od nas drugačni.
»Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.«
Edinost, ki jo je udejanjil Sveti Duh, je potem nujno odsevala v življenju vernikov. Edinost misli in src se je utelešala in razodevala v konkretni solidarnosti, ko so svoje dobrine delili z brati in sestrami, ki so bili v potrebi. Prav zato, ker je bila edinost pristna, ni dopuščala, da bi v skupnosti nekateri živeli v obilju, medtem ko bi bili drugi brez najnujnejšega.
»Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.«
Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca? Ta beseda poudarja občestvo in edinost, ki jo je Jezus tako priporočal in nam zato daroval svojega Duha, da bi jo uresničili.
Trudili se bomo torej poslušati glas Svetega Duha, da bi rasli v tem občestvu na vseh ravneh. Predvsem na duhovni ravni, tako da bomo premagovali kali ločevanja, ki jih nosimo v sebi. Bilo bi protislovno, če bi hoteli biti združeni z Jezusom, a bi bili hkrati ločeni med seboj in bi se vedli individualistično, hodili vsak po svoje, se obsojali in morda celo izključevali. Moramo se torej ponovno spreobrniti k Bogu, ki nas hoče zedinjene.
Ta beseda nam bo tudi pomagala vedno bolje razumeti nasprotje, ki obstaja med krščansko vero in sebično uporabo materialnih dobrin. Pomagala nam bo uresničiti pristno solidarnost z vsemi, ki so v potrebi, seveda v mejah naših možnosti.
Ker v tem mesecu obhajamo tudi teden molitve za edinost kristjanov, nas bo tokratna beseda življenja spodbujala, da molimo in krepimo naše vezi edinosti in ljubezni, ki vse deli z našimi brati in s sestrami, ki pripadajo različnim Cerkvam, saj imamo z njimi skupno vero in istega Kristusovega duha, ki smo ga prejeli pri krstu.

Chiara Lubich

1 Beseda življenja, januar 1994, objavljeno v: Novi svet 1994/01.
2 Glej tudi 2,42; 5,12-16.