»Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« (Rim 8,14)1
Ta beseda je v srcu hvalnice, ki jo Pavel poje lepoti krščanskega življenja, njegovi novosti in svobodi, sadu krsta in vere v Jezusa, ki nas vcepljata v polnosti vanj in po njem v dinamiko trinitaričnega življenja. Ko postanemo eno s Kristusom, smo deležni njegovega Duha in vseh njegovih sadov, med katerimi je prvi Božje otroštvo.
Čeprav Pavel govori o “posinovljenju”,2 dela to le zaradi tega, da bi ga razlikoval od položaja naravnega sina, ki pripada samo edinemu Božjemu Sinu.
Naša povezanost z Očetom ni pravna, kakršna je pri posinovljenih otrocih, temveč je nekaj bistvenega, kar spreminja sámo našo naravo, kakor bi se ponovno rodili. Kajti vse naše življenje oživlja novo počelo, nov duh, ki je sam Božji Duh.
In ne moremo prenehati s svetim Pavlom slaviti čudeža smrti in vstajenja, ki ga povzroča v nas milost krsta.
»Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.«
Ta beseda izraža tisto, kar je povezano z našim krščanskim življenjem, v katero Jezusov Duh vnaša živahnost, napetost, ki jo Pavel povzema z nasprotjem med mesom in duhom, pri čemer mu pomeni meso celotnega človeka (telo in dušo) z vso njegovo telesno krhkostjo in njegovo sebičnostjo, ki se nenehno bojuje s postavo ljubezni, celo z ljubeznijo sámo, ki je bila izlita v naša srca.3
Tisti namreč, ki jih vodi Duh, se morajo vsak dan spopadati v »dobrem boju vere«,4 da bi mogli zavračati vsa nagnjenja k slabemu in živeti po veri, ki so jo izpovedali pri krstu.
Toda kako?
Vemo, da je za to, da bi deloval Sveti Duh, potrebno naše sodelovanje. Ko je sveti Pavel pisal te besede, je mislil predvsem na tisto dolžnost Kristusovih učencev, ki je prav odpoved sebi, boj proti sebičnosti v njenih najrazličnejših oblikah.
Toda prav ta smrt sebi poraja življenje, tako, kakor je vsako rezanje, vsako obrezovanje, vsak “ne” našemu sebičnemu jazu izvir nove luči, miru, veselja, ljubezni, notranje svobode in odprta vrata Svetemu Duhu.
Če damo Svetemu Duhu, ki je v naših srcih, več svobode, nam bo mogel podariti svoje darove v obilnejši meri in nas bo lahko vodil po poti življenja.
»Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.«
Kako naj torej živimo to besedo?
Predvsem se moramo vedno bolj zavedati navzočnosti Svetega Duha v nas. Na dnu srca nosimo neizmeren zaklad, a se tega ne zavedamo dovolj. Imamo izredno bogastvo, toda ostaja največkrat neizrabljeno.
Da bi slišali njegov glas in mu sledili, moramo reči “ne” vsemu tistemu, kar je v nasprotju z Božjo voljo, in reči “da” vsemu njegovemu hotenju; “ne” skušnjavam, ko odločno odrežemo z njihovimi dvomljivimi miki; “da” nalogam, ki nam jih je zaupal Bog; “da” ljubezni do vseh bližnjih; “da” preizkušnjam in težavam, ki jih doživljamo …
Če bomo ravnali tako, nas bo Sveti Duh vodil in dal našemu krščanskemu življenju tisti okus, tisto moč, tisto prepričljivost, tisti sijaj, kar mora nujno imeti, če je pristno.
Tedaj bodo tudi naši bližnji opazili, da nismo le otroci naše človeške družine, temveč Božji otroci.

Chiara Lubich

1. Beseda življenja, junij 2000, objavljena v: Novi svet 2000/6; 2. prim. Rim 8,15, Gal 4,5; 3. prim Rim 5,5; 4. 1 Tim 6,12.