»Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.« (Jn 6,68)1
Množicam, ki so prihitele, je Jezus govoril o Božjem kraljestvu. Čeprav je govoril s preprostimi besedami, v prilikah, vzetih iz vsakdanjega življenja, so imele njegove besede posebno privlačnost. Njegov nauk je naredil globok vtis na ljudi, ker je učil kot nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. Tudi služabniki, ki so jih poslali veliki duhovniki in farizeji, da Jezusa primejo, so na vprašanje, zakaj niso izvršili povelja, odgovorili: »Še nikoli ni noben človek tako govoril.«

Janezov evangelij poroča tudi o pogovorih, polnih luči, s posamezniki, kot sta bila Nikodem ali Samarijanka. S svojimi apostoli pa gre Jezus še globlje: odkrito govori o Očetu in o nebeških rečeh, a pri tem ne uporablja več prilik. Apostole osvoji in ne umaknejo se niti tedaj, ko njegovih besed ne razumejo popolnoma ali ko se te zdijo prezahtevne.
»Trda je ta beseda,« so mu rekli nekateri učenci, ko so slišali, da jim bo dal jesti svoje telo in piti svojo kri.
Ko je Jezus videl, da so se učenci umaknili in ne hodijo več z njim, se je obrnil k dvanajsterim apostolom: »Ali hočete tudi vi oditi?«
Peter, ki se ga je za vedno oklenil, ker so ga očarale besede, ki jih je poslušal od tistega dneva dalje, ko se je z njim srečal, je v imenu vseh odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.«
Peter je razumel, da so besede njegovega Učitelja drugačne od tistih, ki so jih govorili drugi učitelji. Besede, ki izhajajo iz zemlje in se k zemlji vračajo, pripadajo zemlji in delijo njeno usodo. Jezusove besede so duh in življenje, ker prihajajo iz nebes: to je luč, ki prihaja od zgoraj in ima moč Najvišjega. Njegove besede imajo bogastvo in globino, kakršne druge besede nimajo, pa naj bodo to besede filozofov, politikov ali pesnikov. To so »besede večnega življenja«, ker vsebujejo, izražajo in priobčujejo polnost življenja, ki nima konca, ker je to življenje samega Boga.
Jezus je vstal in živi in njegove besede, čeprav so bile izgovorjene v preteklosti, niso le preprost spomin, ampak besede, s katerimi danes nagovarja vse nas in vsakega človeka vseh časov in vseh kultur: besede za vse, večne besede.
Jezusove besede! Morale so biti njegova največja umetnost, če lahko tako rečemo; Beseda, ki govori s človeškimi besedami: kakšna vsebina, kakšna moč, kakšen poudarek, kakšen glas!
»Nekega dne,« pripoveduje na primer Bazilij Veliki, »je bilo, kakor bi se prebudil iz dolgega sna. Zagledal sem čudovito luč evangeljske resnice in odkril, kako prazna je modrost vladarjev tega sveta.«
Terezija iz Lisieuxa piše v pismu 9. marca 1897: »Včasih, ko berem določene duhovne razprave … se moj ubogi mali duh hitro utrudi. Zaprem knjigo učenih, ki mi razbija glavo in suši srce, in vzamem v roke Sveto pismo. Tedaj se mi vse razsvetli, ena sama beseda odpre moji duši neskončna obzorja in popolnost se mi dozdeva lahka.«
Da, Božje besede nasičujejo duha, ki je ustvarjen za neskončnost; notranje razsvetljujejo ne le razum, ampak celotno bitje, ker so luč, ljubezen in življenje. Dajejo mir – tisti mir, ki ga Jezus imenuje »moj mir« – tudi v trenutkih vznemirjenja in tesnobe. Dajejo polno veselje, čeprav sredi bolečine, ki včasih stiska dušo. Dajejo moč, zlasti kadar nas je strah ali smo obupani. Osvobajajo nas, ker odpirajo pot resnice.
»Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.«
Beseda tega meseca nas spominja, da je Jezus edini učitelj, za katerim hočemo hoditi, tudi kadar se njegove besede zdijo trde ali preveč zahtevne: biti pošteni pri delu, odpuščati, raje se darovati drugemu kot sebično misliti le nase, ostati zvesti v družinskem življenju, stati ob strani bolnim na koncu življenja, ne da bi pomislili na evtanazijo …
Veliko je učiteljev, ki nas vabijo k lahkim rešitvam, h kompromisom. Toda mi hočemo poslušati edinega Učitelja in hoditi za njim, ker edini govori resnico in ima »besede večnega življenja«. Tako lahko tudi sami ponavljamo te Petrove besede.
V postnem času, ko se pripravljamo na veliki praznik vstajenja, moramo res stopiti v šolo edinega Učitelja in postati njegovi učenci. Tudi v nas se mora roditi navdušena ljubezen do Božje besede: pozorno jo sprejemajmo, ko se oznanja v cerkvah, berimo jo, študirajmo jo, premišljujmo jo …
Predvsem pa smo poklicani, da jo živimo v skladu z naukom Svetega pisma: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.« Zato vsak mesec posebej premišljujemo eno izmed besed, da bi prodrla v nas, nas oblikovala in “nas živela”. Ko živimo eno Jezusovo besedo, živimo ves evangelij, kajti v vsaki svoji besedi se Jezus ves daruje in prihaja sam živet v nas. Njegova beseda je kakor kapljica božje modrosti Njega, Vstalega, ki nas počasi dolbe in spreminja naš način mišljenja, hotenja in ravnanja v vseh življenjskih okoliščinah.

Chiara Lubich

1 Beseda življenja za marec 2003, objavljena v Novem svetu 3/2003.