»Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36)1
Jezus je na Oljski gori, na vrtu, imenovanem Getsemani. Prišla je tako pričakovana ura. To je odločilen trenutek vsega njegovega življenja. Pade na tla in z zaupanjem in nežno prosi Boga, ki mu pravi “Oče”, da bi šel kelih mimo njega, »ne da ga pije«.2 Tako ga prosi, da ne bi trpel in umrl. Prosi ga, da bi šla ta ura mimo njega … Toda na koncu se Jezus popolnoma prepusti njegovi volji:
»Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!«
Jezus ve, da njegovo trpljenje ni naključno in tudi ne nekaj, za kar so se odločili ljudje, ampak je v Božjem načrtu. Obsodili in zavrgli ga bodo ljudje, toda “kelih” prihaja iz Božjih rok
Jezus nas uči, da ima Oče načrt ljubezni nad vsakim izmed nas, da nas ljubi osebno, in če verujemo v to ljubezen in mu odgovarjamo s svojo ljubeznijo – to je pogoj – bo Oče vse obrnil v dobro. Jezusu se ni nič pripetilo naključno, tudi trpljenje in smrt ne.
In potem je prišlo vstajenje, katerega slovesni praznik obhajamo v tem mesecu.
Zgled Jezusa, Vstalega, mora biti luč v našem življenju. Vse, kar prihaja, kar se nam dogaja, kar nas obdaja, in tudi vse tisto, kar nam povzroča trpljenje, moramo znati razbirati kot voljo Boga, ki nas ljubi, ali kot nekaj, kar dopušča, ker nas tudi tako ljubi. Tedaj bo vse v življenju imelo smisel, vse bo izredno koristno, tudi tisto, kar se nam v tem trenutku zdi nerazumljivo in nesmiselno, tudi tisto, zaradi česar smo, kakor Jezus, potopljeni v smrtni strah. Dovolj bo, če bomo znali skupaj z njim s popolnim zaupanjem v Očetovo ljubezen ponavljati:
»Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!«
Njegova volja je, da živimo in se mu z veseljem zahvaljujemo za darove življenja. Toda njegova volja gotovo ni to, kar si včasih predstavljamo: usoda, v katero se je treba vdati, zlasti kadar naletimo na bolečino; niti ni niz enoličnih dejanj, raztresenih v našem življenju.
Božja volja je njegov glas, ki nam neprenehoma govori in nas vabi; Božja volja je način, s katerim nam Bog izraža svojo ljubezen, da bi nam dal polnost svojega življenja.
Lahko bi si jo ponazorili s podobo sonca, katerega žarki so kakor njegova volja nad vsakim od nas. Vsak hodi v svojem žarku, ki se razlikuje od žarka tistega, ki je ob njem, a vedno je v žarku sonca, to je v Božji volji. Vsi torej izpolnjujemo eno samo voljo, Božjo, toda ta je za vsakega drugačna. Kolikor bližje so žarki soncu, toliko bližji so si med seboj. Tako tudi mi: kolikor bolj se približujemo Bogu, tako da vedno bolj popolno izpolnjujemo njegovo voljo, toliko bolj se zbližujemo med seboj … dokler ne bomo vsi eno.
Če živimo tako, se lahko v našem življenju vse spremeni. Namesto da bi se približali samo tistim, ki so nam všeč, in ljubili samo te, lahko stopimo v stik z vsemi, ki nam jih pripelje Božja volja na pot. Namesto da bi imeli radi le tiste stvari, ki so nam bolj všeč, lahko čakamo in imamo rajši tiste, ki nam jih narekuje Božja volja. Če si bomo prizadevali biti v celoti v Božji volji danega trenutka (»kar hočeš ti«), nam bo to pomagalo, da ne bomo navezani na nobeno stvar in ne na svoj jaz (»ne, kar jaz hočem«). Ta nenavezanost pa ne bo nekaj, za kar bi se namenoma trudili, saj iščemo samo Boga, temveč nekaj, kar bomo dejansko našli. Tedaj bo naše veselje popolno. Dovolj je, da se v trenutku, ki mineva, poglobimo v izpolnjevanje Božje volje in ponavljamo:
»Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!«
Preteklega trenutka ni več, prihodnji še ni v naših rokah. To je podobno kakor s potnikom na vlaku: da bi prišel na cilj, ne hodi po vlaku naprej in nazaj, temveč sedi na svojem mestu. Tako moramo biti trdno zasidrani v sedanjosti. Vlak časa gre sam naprej. Boga lahko ljubimo samo v sedanjosti, ki nam je dana, tako da izrekamo svoj močni, popolni, dejavni “da” njegovi volji.
Ljubimo torej nasmeh, ki ga podarjamo, delo, ki ga opravljamo, avto, ki ga vozimo, jed, ki jo pripravljamo, dejavnost, ki jo je treba organizirati, človeka, ki trpi ob nas.
Ne bo nas strah niti preizkušnje ali bolečine, če bomo znali skupaj z Jezusom v njih prepoznavati Božjo voljo ali njegovo ljubezen do vsakega izmed nas. Še več, tedaj bomo lahko molili takole:
»Gospod, daj mi, da se ne bom ničesar bal, kajti vse tisto, kar se bo zgodilo, bo le tvoja volja! Gospod, daj mi, da si ne bom ničesar želel, kajti nič ni bolj zaželeno kakor le tvoja volja.
Kaj je pomembno v življenju? Pomembna je tvoja volja.
Daj mi, da se ne bom ničesar ustrašil, kajti v vsem je tvoja volja. Daj mi, da se ne bom z ničimer hvalil, kajti vse je tvoja volja.«

Chiara Lubich

1 Beseda življenja, april 2003, objavljena v Novem svetu, 2003/4.
2 Prim. Mr 14,36.