»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!«1 (Lk 1, 38)
Kakor Mariji hoče Bog tudi nam razodeti, kar si je zamislil za vsakega od nas, hoče, da bi spoznali svojo pravo istovetnost. Zdi se, da nam govori: »Ali hočeš, da naredim iz tebe in tvojega življenja mojstrovino? Pojdi po poti, ki ti jo kažem, in postal boš, kar si od vekomaj v mojem srcu. Od vekomaj si te zamišljam in te ljubim, izgovarjam tvoje ime. Ko ti izrekam svojo voljo, ti razodevam tvoj pravi jaz.«
Tako njegova volja ni ukaz, ki nas prisiljuje, temveč je razodevanje njegove ljubezni do nas, razodevanje njegovega načrta nad nami. Njegova volja je vzvišena kakor Bog sam, privlači nas in vabi k zamaknjenju, kakor njegov obraz: to je On sam, ki se daje. Božja volja je rdeča nit, božji votek, ki tke vse naše zemeljsko in onstransko življenje; vodi iz večnosti v večnost: najprej v Božji zamisli, potem na tej zemlji in naposled v nebesih.
A da bi se Božji načrt v polnosti izpolnil, hoče Bog mojo, tvojo privolitev, kakor jo je hotel od Marije. Samo tako se lahko uresniči beseda, ki jo je izrekel nad menoj, nad teboj. Torej smo tudi mi, kakor Marija, poklicani, da ponavljamo:
»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!«
Seveda nam njegova volja ni vedno jasna. Kakor Marija moramo tudi mi prositi za razsvetljenje, da bi razumeli, kaj hoče Bog. Treba je dobro poslušati njegov glas v nas, biti iskren in se, če je potrebno, posvetovati s tistim, ki nam lahko pomaga. Toda ko razumemo njegovo voljo, mu hočemo takoj reči “da”. Če namreč razumemo, da je njegova volja nekaj največjega in najlepšega v našem življenju, se ne bomo vdali v to, da “moramo” izpolnjevati Božjo voljo, ampak bomo zadovoljni, da “moremo” izpolnjevati Božjo voljo, da lahko sledimo njegovemu načrtu, da bi se zgodilo tisto, kar si je On zamislil za nas. To je najboljše in najpametnejše, kar moremo storiti.
Marijine besede – »Glej, dekla sem Gospodova« – so torej odgovor naše ljubezni Božji ljubezni. Te besede nam pomagajo, da smo vedno obrnjeni k njemu, da ga slišimo in ubogamo, ker imamo le eno željo, da spolnimo njegovo hotenje, da bi bili takšni, kakršne nas On želi.
Včasih se nam lahko zazdi tisto, kar zahteva od nas, nesmiselno. Zdi se nam bolje storiti drugače, radi bi vzeli svoje življenje v lastne roke. Radi bi Bogu celo svetovali, mu povedali, kaj naj stori in česa naj ne dela. Toda če verujem, da je Bog ljubezen, in vanj zaupam, vem, da je vse, kar pripravlja v mojem življenju in v življenju tistih, ki so ob meni, v moje dobro, v njihovo dobro. Tedaj se mu izročim, s polnim zaupanjem se prepustim njegovi volji, hočem jo z vsem svojim bitjem, dokler ne postanem eno z njo, zavedajoč se, da sprejeti njegovo voljo pomeni sprejeti njega, objeti ga in se hraniti z njim.
Verjeti moramo, da se nič ne zgodi po naključju. Noben vesel, nepomemben ali boleč dogodek, nobeno srečanje, noben položaj v družini, na delovnem mestu, v šoli, pa tudi naše telesno ali duševno počutje ni brez pomena. Vse – dogodki, okoliščine in ljudje – prinaša Božje sporočilo, vse prispeva k izpolnitvi Božjega načrta, ki ga bomo polagoma, dan za dnem, odkrivali, če bomo kakor Marija spolnjevali Božjo voljo.
»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!«
Kako naj torej živimo to besedo? Naš “da” Božji besedi pomeni vsak trenutek dobro, v celoti izvrševati tisto dejanje, ki ga od nas zahteva Božja volja; biti popolnoma predani tistemu delu, tako da izključimo vse drugo, tako da izgubimo misli, želje, spomine in dejavnosti, ki zadevajo drugo.
Pred vsako bolečo, radostno ali neopredeljeno Božjo voljo lahko ponavljamo: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!«, ali kakor nas je učil Jezus v molitvi očenaš: »Zgôdi se tvoja volja.« Recimo to pred vsakim našim dejanjem: »Naj se zgodi,« »Zgôdi se.« Tako bomo sestavljali trenutek za trenutkom, kamenček za kamenčkom, čudovit, enkraten in neponovljiv mozaik našega življenja, ki si ga je Gospod od vekomaj zamislil za vsakogar od nas.

Chiara Lubich

1 Beseda življenja, december 2002, v celoti objavljena v Novem svetu 2002/12