»… spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,20)

V mnogih delih sveta divjajo krvave vojne, za katere se zdi, da se ne bodo končale, vojne,  v katere so vpletene družine, plemena in narodi. Dvajsetletna Gloria pripoveduje: »Zvedeli smo, da so požgali neko vas in mnogi so ostali brez vsega. S prijatelji sem začela zbirati, kar bi jim lahko koristilo: žimnice, obleke, živila; šli smo na pot in po osmih urah smo tam srečali obupane ljudi. Poslušali smo njihove pripovedi, jim brisali solze, jih objemali in tolažili … Neka družinam nam je zaupala: “Naša deklica je bila v hiši, ki so jo zažgali, in zdelo se nam je, da z njo umiramo tudi mi. Zdaj smo v vaši ljubezni našli moč za odpuščanje tistim, ki so to storili!”«

Tudi apostol Pavel je imel podobno izkušnjo: prav on, preganjalec kristjanov, [1] se je na svoji poti popolnoma nepričakovano srečal z zastonjsko Božjo ljubeznijo in Bog ga je zatem poslal, da v njegovem imenu oznanja spravo.[2]

Tako je postal navdušen in prepričljiv oznanjevalec skrivnosti umrlega in vstalega Kristusa, ki je svet spravil s seboj, da bi lahko vsi spoznali in izkusili življenje v povezanosti z njim in z brati.[3] In evangeljsko sporočilo je po Pavlu doseglo in pritegnilo celo pogane, ki so jih imeli za najbolj oddaljene od odrešenja: Spravite se z Bogom!

Kljub zablodam, ki nam jemljejo pogum, ali lažni gotovosti, ki nas slepi, da tega ne potrebujemo, lahko tudi mi dovolimo, da Božje usmiljenje – ljubezen, ki pretirava! – ozdravi naše srce in nas končno osvobodi, da ta zaklad delimo z drugimi. Tako bomo prispevali k načrtu miru, ki ga ima Bog z vsem človeštvom in s celotnim stvarstvom, načrtu, ki presega zgodovinska protislovja, kakor omenja Chiara Lubich v svojem spisu:

»Na križu nam je Bog s smrtjo svojega Sina dal najvišji dokaz svoje ljubezni. Po Kristusovem križu nas je spravil s seboj. Ta temeljna resnica naše vere je danes zelo aktualna.

To je razodetje, ki ga pričakuje celotno človeštvo: da, Bog je vsem blizu s svojo ljubeznijo in strastno ljubi vsakega. Svet potrebuje to oznanilo, a to lahko izvršujemo le, če ga prej oznanjamo in vedno znova oznanjamo sami sebi, tako da se čutimo obdani z ljubeznijo, tudi če bi nas vse sililo, da bi mislili nasprotno /…/. Vse naše ravnanje bi moralo izkazovati verodostojnost resnice, ki jo oznanjamo. Jezus nam je jasno povedal, da se moramo, preden prinesemo svoj dar k oltarju, spraviti  s svojim bratom ali sestro, če imata kaj proti nam [4]… Ljubímo, kakor nas je ljubil on, ne bodimo zaprti in polni predsodkov, ampak odprti za to, da razbiramo in cenimo pozitivne vrednote našega bližnjega, pripravljeni dati življenje drug za drugega. To je najodličnejša Jezusova zapoved, prepoznavno znamenje kristjanov, ki velja tudi danes kakor v času prvih Jezusovih učencev. Živeti to besedo pomeni da smo postali delavci za spravo.«[5]

Če bomo živeli tako, bomo bogatili naše dneve z dejanji prijateljstva in sprave v naši družini in med družinami, v naši Cerkvi in med cerkvami ter v vsaki civilni ali verski skupnosti, ki ji pripadamo.

Letizia Magri

1 Prim. Apd 22,4sl.
2 Prim. 2 Kor 5,20.
3 Prim. Ef 2,13sl.
4 Prim. Mt 5,23–24.
5 Celotno besedilo v: Città Nuova 1996/24, str. 37.