»Gospod je dober vsakomur, usmiljen je z vsemi svojimi deli.« (Ps 145,9)

Ta psalm je hvalnica, poveličuje Gospodovo kraljevanje, ki gospoduje nad vso zgodovino: to kraljevanje je večno in veličastno, izraža pa se v pravičnosti in dobroti, bolj je podobno bližini očeta kot mogočnosti vladarja.

Središče te hvalnice je Bog in ta hvalnica razodeva njegovo nežnost, ki je tako obilna kot materinska: Bog je usmiljen, počasen za jezo, velik v ljubezni, dober do vseh …

Božja dobrota se razodeva v odnosu do izraelskega ljudstva, širi pa se tudi na vse, kar je izšlo iz njegovih stvariteljskih rok, na vsakega človeka in na vse stvarstvo.

Na koncu psalma pisec vabi vse ljudi, naj se pridružijo hvalnici, da bi se to oznanilo pomnožilo v ubranem večglasnem zboru:

»Gospod je dober vsakomur, usmiljen je z vsemi svojimi deli.«

Bog sam je delovnim rokam moža in žene izročil stvarstvo kot odprto “knjigo”, v kateri je opisana njegova dobrota. Ljudje so poklicani, da sodelujejo pri Stvarnikovem delu, tako da v njegovo knjigo dodajajo strani pravičnosti in miru, tako da živijo v skladu z njegovim načrtom ljubezni.

Žal pa, če se ozremo okoli sebe, opazimo mnogo ran, prizadejanih ljudem, ki se pogosto ne morejo braniti, in naravnemu okolju. To se dogaja zaradi ravnodušnosti mnogih in zaradi sebičnosti in pohlepnosti tistih, ki izkoriščajo velika naravna bogastva samo v svojo korist, v škodo skupnega dobrega.

V zadnjih letih si je v krščanski skupnosti utrla pot nova zavest in občutljivost za spoštovanje stvarstva. V zvezi s tem se lahko spomnimo mnogih pozivov, ki nas opogumljajo, naj ponovno odkrijemo naravo kot ogledalo Božje dobrote in dediščino vsega človeštva.

Ekumenski patriarh Bartolomej I. se je lani v svoji poslanici za dan stvarstva izrazil takole: »Nenehno moramo biti čuječi, se vzgajati in se učiti, da bo jasen odnos med sedanjo ekološko krizo in človeškimi strastmi /…/, katerih /…/ posledica in sad je okoljska kriza, v kateri smo. Edina pot iz nje je vrnitev k starodavni lepoti /…/ zmernosti in askeze, ki lahko vodita k modremu odnosu do naravnega okolja. Posebno pohlepnost in zadovoljevanje materialnih potreb nujno vodi v duhovno revščino, ki zajema tudi uničevanje naravnega okolja.«[1]

In papež Frančišek je v okrožnici Hvaljen, moj Gospod zapisal: »Skrb za naravo je sestavni del življenjskega sloga, ki vsebuje zmožnost skupnega in občestvenega življenja. Jezus nas je spomnil, da imamo Boga za našega skupnega Očeta in da smo zato bratje med seboj. Bratska ljubezen nam je lahko le darovana, ne more biti nadomestek za to, kar drugi dela, niti predujem za to, kar upamo, da bo naredil. Zato je mogoče ljubiti sovražnike. Ta ista zastonjskost nas spodbuja k ljubezni in sprejemanju vetra, sonca ali megle, čeprav se ne ravnajo po naši volji /…/ Spet moramo začutiti, da potrebujemo drug drugega, da smo odgovorni za druge in za svet in da se splača biti dober in pošten.«[2]

Izkoristimo torej trenutke, ko nimamo delovnih obveznosti, ali vse priložnosti, ki jih imamo čez dan, da usmerimo pogled v neizmerno nebo, veličastne vrhove in neskončno morje ali pa tudi samo v malo travnato bilko, ki je pognala ob cestnem robu. To nam bo pomagalo prepoznati veličino Stvarnika, »ki ljubi življenje«, in znova odkriti korenine našega upanja v njegovo neskončno dobroto, ki vse obdaja in spremlja.

Zase in za svojo družino izberimo zmeren življenjski slog, ki bo spoštoval zahteve okolja in bo imel za svoje merilo potrebe drugih, da se bomo obogatili z ljubeznijo. Delimo dobrine zemlje in dela z revnejšimi brati in pričujmo za polnost življenja in veselja, tako da v svoje okolje prinašamo nežnost, dobrohotnost in spravo.

Letizia Magri

[1] Prim. Ekumenski patriarh Bartolomej I., Poslanica za dan stvarstva, 1. septembra 2016.
[2] Prim. Papež Frančišek, Okoljska okrožnica Hvaljen, moj Gospod, 24. maja 2015 (št. 228–229).