»Kristusova ljubezen nas priganja.« (2 Kor 5,14)

»Sinoči sem šla na večerjo s svojo mamo in njeno prijateljico. Kot prilogo sem naročila porcijo graha, nato pa sem želela pojesti sladico, ki mi je bolj všeč. A mama je rekla “ne”. Že sem hotela začeti kuhati mulo, a sem se spomnila, da je ob mami Jezus, in sem se nasmehnila.« »Po napornem dnevu sem se vrnil domov. Ko sem gledal televizijo, mi je brat iz rok izpulil daljinca. Zelo sem se razjezil, potem pa sem se pomiril in pustil, da je gledal svoj program.« »Danes mi je oče nekaj rekel, jaz pa sem mu neprimerno odgovoril. Pogledal sem ga in videl, da ni zadovoljen. Zato sem ga prosil za odpuščanje in on mi je odpustil.«

To so izkušnje o besedi življenja, ki so jih pripovedovali otroci petega razreda osnovne šole iz Rima. Morda ni neposredne povezave med temi izkušnjami in besedo, ki so jo tedaj živeli, a prav to je sad živetega evangelija: priganja nas, da ljubimo. Katero koli besedo se odločimo živeti, učinki so vedno enaki: beseda spremeni življenje, v srcu začutimo spodbudo, da smo pozorni na potrebe drugih, zaradi nje hočemo služiti bratom in sestram. Ne more biti drugače: ko sprejmemo in živimo besedo, se v nas rodi Jezus, in to nas spodbuja, naj ravnamo kot on. Prav to nam sporoča Pavel, ko piše Korinčanom.

K oznanjevanju evangelija in prizadevanju za edinost v njegovih skupnostih ga je spodbujala globoka izkušnja, ki jo je imel o Jezusu. Čutil je, da ga Jezus ljubi, rešuje; Jezus je prodrl v njegovo življenje, tako da ga nič in nihče ne bi mogel ločiti od njega: ni več živel Pavel, kajti v njem je živel Jezus. Misel, da ga je Jezus ljubil tako, da je zanj dal življenje, ga je popolnoma prevzela, ni mu dala miru in ga je z močjo, ki se ji ni mogel upreti, priganjala, da dela enako, z enako ljubeznijo.

Ali Kristusova ljubezen tudi nas žene enako silovito?

Če smo zares izkusili njegovo ljubezen, si ne moremo kaj, da ne bi tudi mi ljubili in pogumno odšli tja, kjer so razdeljenost, spor in sovraštvo, da bi tjakaj ponesli slogo, mir in edinost. Ljubezen nam omogoča, da gremo s srcem preko ovir in stopimo v neposreden stik z osebami, jih razumemo, z njimi delimo težave in skupaj iščemo rešitev. Tu ne gre za dejanje, ki ga lahko naredimo ali ne. Za edinost si je treba prizadevati za vsako ceno in ne smejo nas ustaviti lažna previdnost, težave ali morebitni spori.

To se zdi nujno predvsem na ekumenskem področju. Ta beseda je bila izbrana v mesecu, ko obhajamo molitveno osmino za edinost, prav zato, da bi jo skupaj živeli kristjani različnih cerkva in skupnosti, da bi Kristusova ljubezen vse spodbujala k temu, da gremo drug drugemu naproti in ponovno vzpostavimo edinost.

»Pristen kristjan sprave,« je povedala Chiara Lubich ob odprtju 2. evropskega ekumenskega zborovanja v Gradcu v Avstriji 23. junija 1997, »je samo tisti, ki zna ljubiti druge s sámo Božjo ljubeznijo, z ljubeznijo, ki zna v vsakem videti Jezusa, ki je namenjena vsem – Jezus je umrl za ves človeški rod –, ki ima vedno pobudo, ki ljubi prva. Zaradi te ljubezni ljubimo vsakega kakor sebe in postajamo eno z brati in sestrami: v trpljenju in v veselju. In tudi cerkve morajo ljubiti s to ljubeznijo.«

Živimo tudi mi korenito ljubezen tako preprosto in resno kakor otroci osnovne šole iz Rima.

Fabio Ciardi