»Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me nauči.«  (Ps 25,4))
Kralja in preroka Davida, avtorja tega psalma, mučita tesnoba in siromaštvo in čuti, da ga ogrožajo sovražniki. Želi najti pot iz bolečega položaja, a izkuša svojo nemoč.
Tedaj dvigne oči k Izraelovemu Bogu, ki od nekdaj varuje svoje ljudstvo, ter kliče k njemu v upanju, da mu bo prišel na pomoč.
Beseda življenja tega meseca posebej poudarja Davidovo prošnjo, da bi spoznal Gospodove poti in steze, ki bi mu bile predvsem v težkih trenutkih luč pri njegovih odločitvah.

»Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me nauči.«
Tudi nam se zgodi, da moramo sprejeti pomembne življenjske odločitve, pri katerih morata sodelovati naša vest in vsa naša oseba. Včasih imamo pred seboj veliko možnih poti in ne vemo, katera je najboljša, drugič se nam zdi, da nimamo nobene …
Nekaj pristno človeškega je, da iščemo pot, po kateri lahko gremo naprej, in včasih moramo prositi za pomoč ljudi, ki jih imamo za prijatelje.
Krščanska vera nas popelje  v prijateljstvo z Bogom: on je Oče, ki nas pozna v globino duše in nas rad spremlja na naši poti.
Vsakega od nas vsak dan vabi, da se svobodno spusti v pustolovščino, pri kateri naj ga kot kompas vodi nesebična ljubezen do Boga in vseh njegovih otrok.
Poti in steze so tudi priložnosti za srečanje z drugimi, ki so na poti, priložnosti za odkrivanje novih ciljev, ki naj jih delimo z drugimi. Kristjan nikoli ni osamljen, ampak je del ljudstva, ki potuje naproti Božjemu načrtu, načrtu, ki ga ima Bog s človeštvom ter nam ga je razodel Jezus s svojimi besedami in z vsem svojim življenjem: to je vesoljno bratstvo, civilizacija ljubezni.

»Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me nauči.«
In Gospodove poti so drzne, včasih se zdijo na meji naših zmožnosti, kot viseči mostovi med skalnimi stenami.
Te poti so izziv za sebične navade, predsodke, lažno ponižnost in nam odpirajo obzorja dialoga, srečevanja in zavzemanja za skupno dobro. Predvsem pa od nas zahtevajo vedno novo ljubezen, ki temelji na skali Božje zvestobe in Božje ljubezni do nas, ki je sposobna tudi odpuščati. Ta ljubezen je neizogiben pogoj, da lahko gradimo odnose pravičnosti in miru med ljudmi in med narodi.
Tudi preprosto, a pristno dejanje ljubezni lahko razsvetli pot v srce drugih. V Nigeriji so si mladi in odrasli na srečanju pripovedovali o osebnih izkušnjah evangeljske ljubezni in Maja, mala deklica, je povedala: »Ko sem se včeraj igrala, me je neki otrok porinil, da sem padla. Potem mi je rekel: “Oprosti,” in sem mu odpustila.«
Te besede so odprle srce moža, ki so mu  pripadniki organizacije Boko Haram ubili očeta: »Gledal sem Majo. Če lahko odpusti ona, ki je otrok, to pomeni, da lahko odpustim tudi jaz.«

»Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me nauči.«
Če se hočemo na poti zaupati zanesljivemu vodiču, se spomnimo, da je prav Jezus o sebi rekel: »Jaz sem pot …«1 Ko je Chiara Lubich leta 1989 nagovorila mlade, ki so se zbrali v Komposteli v Španiji na svetovnem dnevu mladih, jih je opogumila z besedami:
»Ko je Jezus sam sebe označil za “pot”, je hotel reči, da moramo hoditi tako, kakor je hodil on. Lahko bi torej rekli, da se pot, po kateri je hodil Jezus, imenuje ljubezen. Ljubezen, ki jo je Jezus živel in prinesel na zemljo, pa je posebna in enkratna, to je ljubezen, ki gori v Bogu. Toda koga naj ljubimo? Prav gotovo je naša prva dolžnost, da ljubimo Boga, nato, da ljubimo vsakega bližnjega.
Od jutra do večera morajo biti vsi naši stiki prežeti s to ljubeznijo. Doma, na univerzi, v službi, na športnem igrišču, na počitnicah, v cerkvi, na ulici, vsepovsod moramo odkrivati različne priložnosti, da ljubimo druge kakor sami sebe, ko v bratih gledamo Jezusa in nikogar ne zapostavljamo, pač pa mi prvi ljubimo vse. To pomeni, da  tako globoko, kot je le mogoče, vstopimo v dušo drugega, da zares razumemo njegove težave, njegove zahteve, njegove bolečine, pa tudi njegove radosti, tako globoko, da bi vse delili z njim. To nekako pomeni, da  postanemo drugi. Tako kot je Jezus, ki je Bog, iz ljubezni postal človek, kot smo mi. Bližnji tako čuti razumevanje in olajšanje, saj nekdo z njim nosi njegova bremena, skrbi in z njim deli mala zadovoljstva.
“Živeti drugega, “živeti druge”, to je velik ideal, to je največ, kar lahko naredimo.«2

Letizia Magri

1 Jn 14,6.
2 Prim. Ch. Lubich, Pogovori z gen/2, Novi svet, Ljubljana 1994, str. 146–150.