»Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13)1
Jezus je šel iz templja. Učenci mu s ponosom govorijo o mogočnosti in lepoti tempeljske stavbe. Jezus pa jim reče: »Vidite vse to? Resnično, povem vam: Tu nikakor ne bo ostal kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil.« 2 Potem se vzpne na Oljsko goro in tam sede. Ko gleda pred seboj Jeruzalem, jim začne govoriti o razdejanju tega mesta in o koncu sveta.

»Kako bo prišel konec sveta?« ga sprašujejo učenci, »in kdaj se bo to zgodilo?« To vprašanje si zastavljajo vsi rodovi kristjanov, to vprašanje si zastavlja vsako človeško bitje. Prihodnost je namreč skrivnostna in pogosto vliva strah. Tudi danes nekateri sprašujejo vedeževalce in se poglabljajo v horoskope, da bi izvedeli, kakšna bo prihodnost, kaj se bo zgodilo …
Jezusov odgovor je jasen: konec sveta se ujema z njegovim ponovnim prihodom. On, Gospod zgodovine, se bo vrnil. On je svetla točka naše prihodnosti.
In kdaj bo prišlo do tega srečanja? Tega ne ve nihče, lahko se zgodi v katerem koli trenutku. Naše življenje je namreč v Božjih rokah. On nam ga je dal; on nam ga lahko tudi nepričakovano, brez vnaprejšnjega opozorila, vzame. Pa vendar nas opozarja: Na ta dogodek boste pripravljeni, če boste budni.
»Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!«

S temi besedami nas Jezus spominja predvsem na to, da zagotovo pride. Naše življenje na zemlji se bo končalo in začelo se bo novo življenje, ki ne bo imelo konca. Danes nihče noče govoriti o smrti … Včasih poskušamo storiti vse, da bi se raztresli, in se tako zelo zatopimo v vsakdanja opravila, da morda pozabimo nanj, ki nam je dal življenje in ga bo od nas ponovno zahteval, da nas popelje v polno življenje, v občestvo s svojim Očetom, v nebesa.
Ali bomo pripravljeni na srečanje z njim? Ali bo naša svetilka prižgana, kakor svetilke preudarnih devic, ki čakajo ženina, oziroma ali bomo v ljubezni? Ali pa bo naša svetilka ugasla, ker nas je zaslepilo toliko stvari, ki naj bi jih naredili, ali minljivo veselje ali posest gmotnih dobrin in smo zato pozabili na edino potrebno: da ljubimo?
»Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!«

Toda kako naj bedimo? Vemo, da dobro bedi zlasti tisti, ki ljubi. To ve žena, ki čaka svojega moža, ki se je zamudil pri delu ali naj bi se vrnil z dolge poti; to ve mama, ki trepeta zaradi sina, ki se še ni vrnil domov; to ve zaljubljenec, ki komaj čaka trenutek, da sreča svojo ljubljeno … Kdor ljubi, zna čakati tudi tedaj, ko se drugi mudi.
Jezusa čakamo, ko ga ljubimo in si vroče želimo, da bi se z njim srečali.
In nanj čakamo, ko ljubimo konkretno, na primer takrat, ko mu služimo v tistem, ki je ob nas, ali ko si prizadevamo ustvarjati pravičnejšo družbo. Sam Jezus nas vabi tako živeti s priliko o zvestem služabniku, ki čaka gospodarjevo vrnitev in skrbi za vse druge služabnike in za vsa hišna opravila; ali s priliko o služabnikih, ki prav tako čakajo na gospodarjevo vrnitev in store vse, da bi pomnožili talente, ki so jih prejeli.
»Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.«

Prav zato, ker ne vemo ne dneva ne ure njegovega prihoda, se laže osredotočimo na današnji dan, ki nam je dan, na težo dneva, na sedanjost, ki nam jo Božja previdnost ponuja.
Pred časom se mi je porodila tale molitev k Bogu. Sedaj bi vas rada spomnila nanjo.
»Jezus,
daj, da bi govorila vedno tako,
kakor bi bila to zadnja
beseda, ki jo izrekam.
Daj, da bi delala vedno tako,
kakor bi bilo to zadnje
dejanje, ki ga izvršujem.
Daj, da bi trpela vedno tako,
kakor bi bilo to zadnje
trpljenje, ki Ti ga lahko darujem.
Daj, da bi molila vedno tako,
kakor bi bila to zadnja
priložnost,
ki jo imam tu na zemlji,
da se pogovarjam s Teboj.«

Chiara Lubich

1 Beseda življenja, november 2002, objavljena v reviji Novi svet, november 2002, str. 7.
2 Mt 24,2.