»S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« (Jak 1,21)

Beseda življenja tega meseca je iz besedila, ki ga pripisujejo Jakobu, pomembni osebnosti v jeruzalemski Cerkvi. Vernikom priporoča skladnost med verovanjem in življenjem.
V uvodnem delu pisma je poudarjen bistveni pogoj za to, in sicer, da se osvobodimo vsakega zla in sprejmemo Božjo besedo. Ta nas bo vodila po poti polne uresničitve krščanske poklicanosti.
Božja beseda ima čisto posebno moč: je ustvarjalna, rodi dobre sadove v posamezniku in skupnosti, gradi odnose ljubezni vsakega od nas z Bogom in med nami.
Ta beseda, pravi Jakob, je bila že “vsajena” v nas.

»S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.«
Zakaj? Brez dvoma zato, ker je Bog že ob stvarjenju izrekel dokončno besedo: človek je njegova “podoba”. Vsako človeško bitje je namreč Božji “ti”, Božji “sogovornik”, poklican v bivanje, da bi delil z Bogom njegovo življenje ljubezni in skupnosti.
Kristjane pa prav zakrament krsta vcepi v Kristusa, v Božjo besedo, ki je stopila v človeško zgodovino.
V vsakega človeka je namreč Bog položil seme svoje besede, ki nas kliče k dobremu, k pravičnosti, k darovanju sebe in k skupnosti. Če to seme z ljubeznijo sprejmemo in gojimo v lastni “zemlji”, lahko obrodi življenje in sadove.

»S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.«
Bog nas jasno nagovarja v Svetem pismu, evangeliji pa so za kristjane vrhunec Svetega pisma. Božjo besedo je treba sprejeti tako, da ljubeče prebiramo Sveto pismo, in ko ga živimo, lahko vidimo njegove sadove.
Boga lahko poslušamo tudi v globini svojega srca, kamor hočejo pogosto vdreti mnogi “glasovi”, mnoge “besede”: slogani in ponudbe, življenjski vzorci, pa tudi skrbi in strahovi … Kako naj torej prepoznamo Božjo besedo in ji napravimo prostor, da bo živela v nas?
Treba je razorožiti srce in “se vdati” Božjemu vabilu, da bi svobodno in pogumno poslušali njegov glas, ki je pogosto zelo nežen in nevsiljiv.
Ta glas nas vabi, naj stopimo iz sebe in uberemo pot dialoga in srečevanja tako z Bogom kakor z drugimi. Vabi nas, naj sodelujemo pri tem, da bo človeštvo postalo lepše in se bomo v njem vsi vedno bolj prepoznavali kot bratje.

»S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.«
Božja beseda ima namreč moč, da naš vsakdan spreminja v zgodbo o osvobajanju iz temin osebnega in družbenega zla, pričakuje pa naš osebni in zavestni pristanek, čeprav je nepopoln, krhek in nikoli dokončen.
Naše čutenje in naše misli bodo vedno bolj podobni Jezusovim čustvom in njegovim mislim, v nas se bosta okrepila vera in upanje v Božjo ljubezen, naše oči in naše roke pa se bodo odprle potrebam bratov.
Chiara Lubich je leta 1992 svetovala: »V Jezusu je bila vidna globoka edinost med ljubeznijo do nebeškega Očeta in ljubeznijo do ljudi, njegovih bratov. Njegove besede so bile popolnoma skladne z njegovim življenjem. In vse to je očaralo in privlačilo. Taki moramo biti tudi mi. Jezusove besede moramo sprejeti s preprostostjo otrok in jih uresničevati v vsej njihovi čistosti in jasnosti, v njihovi moči in korenitosti, da bi bili takšni učenci, kakršne hoče on, torej učenci, ki so enaki učitelju – so drugi Jezus in razkropljeni po svetu. Ali obstaja še kakšna večja in lepša pustolovščina?«1

Letizia Magri

1 Ch. Lubich, Čudovita pustolovščina, Novi svet 28 [1992], 3, str. 12.