»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20)

Na koncu svojega evangelija Matej pripoveduje o zadnjih dogodkih iz Jezusovega zemeljskega življenja. Vstal je in dopolnil svoje poslanstvo, ki je v tem, da oznani prerajajočo Božjo ljubezen do vsakega človeškega bitja in da v zgodovini človeštva znova odpre vrata, ki vodijo k bratstvu. Za Mateja je Jezus “Bog z nami”, Emanuel, ki so ga obljubljali preroki in ga je pričakovalo izraelsko ljudstvo.
Preden se Jezus vrne k Očetu, zbere učence, tiste, s katerimi je pobližje delil svoje poslanstvo, in jim zaupa nalogo, naj v času nadaljujejo njegovo delo.
Drzna naloga! A Jezus jih pomiri: ne bo jih pustil same, nasprotno, obljublja, da bo z njimi vsak dan in jih bo podpiral, spremljal in opogumljal »do konca sveta«.
Z njegovo pomočjo bodo pričevali, da so se srečali z Njim, z njegovo besedo in z njegovimi dejanji, ko je sprejemal vse in bil z vsemi usmiljen. Tako ga bodo lahko srečali tudi mnogi drugi in skupaj oblikovali novo Božje ljudstvo, ki bo imelo za temelj zapoved ljubezni.
Lahko bi rekli, da je Bogu v veselje prav to, da je z menoj, s teboj, z nami vsak dan, do konca naše osebne zgodovine in zgodovine človeštva.
Toda ali to drži? Ga res lahko srečamo?
»Jezus je za vogalom, je ob meni, ob tebi. Skriva se v ubogem, v zaničevanem, v majhnem, v bolnem, v tistem, ki prosi za nasvet, v tistem, ki so mu odvzeli svobodo. Je v grdem, v odrinjenem na rob … Saj je rekel: “Lačen sem bil in ste mi dali jesti …” 1 … Naučimo se ga odkrivati tam, kjer je.« 2
Navzoč je v svoji besedi, ki prenavlja naše življenje, če jo uresničujemo; navzoč je na vseh koncih zemlje v evahristiji, deluje pa tudi po svojih duhovnikih, služabnikih svojega ljudstva. Navzoč je, kadar se med nami rodi sloga; 3 tedaj je naša molitev k Očetu bolj učinkovita in prejemamo luč za vsakdanje odločitve.
»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Koliko upanja nam vliva ta obljuba, saj nas opogumlja, naj ga iščemo na naši poti! Odprimo srce in roke, da bomo sprejemali in podeljevali, osebno in kot skupnosti: v družinah, v cerkvah, na delovnih mestih in v prazničnih trenutkih, v državljanskih in verskih združenjih. Srečali bomo Jezusa in On nas bo presenetil z veseljem in lučjo, ki sta znamenji njegove navzočnosti.
Če bomo vsak dan vstali z mislijo: »Danes hočem odkrivati, kje me hoče srečati Bog,« bomo tudi mi lahko doživeli kaj veselega; tako kot opisuje ta žena:
»Moževa mama je imela svojega sina zelo rada, tako da je bila celo ljubosumna. Pred letom dni so ji odkrili tumor: potrebovala je oskrbo in pomoč, ki ji je njena edina hčerka ni mogla nuditi. V tistem času sem se udeležila mariapolija 4 in srečanje z Bogom Ljubeznijo mi je spremenilo življenje. Prvi sad tega spreobrnjenja je bila odločitev, da premagam vsak strah in v naš dom sprejmem taščo. Z lučjo, ki se mi je prižgala v srcu, sem jo začela gledati z novimi očmi. Vedela sem, da v njej skrbim za Jezusa in mu pomagam.
Ona mi je na moje presenečenje vsako dejanje vračala z enako ljubeznijo.
Minevali so meseci žrtvovanja, in ko se je tašča vedro poslovila, je v vseh pustila mir.
V tistih dneh sem opazila, da pričakujem otroka, ki sva si ga z možem že devet let želela! Ta otrok je za naju oprijemljivo znamenje Božje ljubezni.« 5

Letizia Magri

1 Prim. Mt 25,35.
2 Prim. Chiara Lubich, Beseda življenja/junij, 6/1982, str. 9–11.
3 Prim. Mt 18,20.
4 Poletno srečanje Gibanja fokolarov.
5 “I fioretti di Chiara e dei Focolari” /Rožice Chiare in Fokolarov, uredila Doriana Zamboni, Založba San Paolo 2002, str.43–44.