»Veselite se vedno v Gospodu.« (Flp 4,4)

Apostol Pavel piše skupnosti v mestu Filipi, medtem ko sam doživlja preganjanje, zaradi katerega je v hudih težavah. In vendar svojim dragim prijateljem svetuje, še več, skoraj zapoveduje jim, naj se »vedno veselijo«.
Toda ali lahko ukažemo kaj takega?
Ko gledamo okoli sebe, pogosto ne najdemo razlogov za vedrost, kaj šele za veselje!
Spričo življenjskih skrbi, družbenih krivic in napetosti med narodi veliko naredimo že, če  ne izgubimo poguma, če ne dovolimo, da nas premagajo, in če se ne zapremo vase.
In vendar Pavel vabi tudi nas:
»Veselite se vedno v Gospodu.«

V čem je njegova skrivnost?
»/…/ obstaja razlog, zaradi katerega smo lahko kljub vsem težavam vedno veseli. Do tega nas pripelje prav krščansko življenje, ki ga vzamemo zares. Po njem v nas v polnosti živi Jezus; in kako bi z njim ne bili veseli? On je vir pravega veselja, ker daje smisel našemu življenju, nas vodi s svojo lučjo in nas osvobaja slehernega strahu, bodisi v zvezi s preteklostjo bodisi strahu pred tistim, kar nas še čaka. On nam daje moč, da premagamo vse težave, skušnjave in preizkušnje, s katerimi se srečujemo.«1
Kristjanovo veselje ni samo optimizem ali varnost zaradi gmotne blaginje ali razigranost mladega in zdravega človeka. Veselje je sad osebnega srečanja z Bogom v globini srca.

»Veselite se vedno v Gospodu.«
Iz tega veselja, še pravi Pavel, se rojeva sposobnost, da druge prisrčno sprejemamo in smo si pripravljeni vzeti čas za tiste, ki so ob nas.2
In še več, Pavel ob neki drugi priložnosti odločno navaja Jezusov izrek: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.«3
Iz družbe z Jezusom izvira tudi mir v srcu, edini, ki se more s svojo nebogljeno močjo dotakniti ljudi, ki jih imamo okoli sebe.
Nedavno  se je v Siriji kljub hudim vojnim nevarnostim in stiskam zbrala številna skupina mladih, da bi si izmenjali evangeljske izkušnje in doživeli veselje medsebojne ljubezni. Odpotovali so odločeni pričevati, da je bratstvo mogoče.
Eden od udeležencev piše:
»Vrstile so se pripovedi o žgočih bolečinah in upanju, o junaški veri v Božjo ljubezen. Ta ali oni od njih je izgubil vse, drugi je videl umreti svoje najdražje … Ti mladi se močno zavzemajo, da bi se okoli njih porajalo življenje: prirejajo dobrodelne akcije in vanje vključujejo na tisoče ljudi, obnavljajo šolo in vrt v središču neke vasice – to je delo, ki ga zaradi vojne ni mogoče končati. Pomagajo desetinam družin beguncev … V srcu jim zazvenijo besede Chiare Lubich: “Kristjanovo veselje je namreč kot sončni žarek, ki se zasveti v solzi, vrtnica, ki vzcveti iz madeža krvi, jedro ljubezni, ki prikaplja iz bolečine, zato … ima apostolsko moč, kakor košček raja.”4 V naših bratih in sestrah iz Sirije najdemo srčnost prvih kristjanov. V tej strahotni vojni pričujejo o zaupanju in upanju v Boga Ljubezen in ga prenašajo na svoje tovariše na življenjskem potovanju. Hvala, Sirija, za ta nauk živetega krščanstva!«

Letizia Magri

1 Ch. Lubich, Vabilo k veselju, v: Novi svet 12/1987, str. 9; 2 prim. Flp 4,5; 3 Apd 20,35; 4 Ch. Lubich, Veselje, kateheza ob svetem letu mladih, Rim, 12. aprila 1984.