»Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje.« (Jn 6,47)

Ta Jezusov stavek je del dolgega pogovora z množico, ki je videla znamenje, ko je Jezus pomnožil kruh, in je hodila za njim, morda samo zato, da bi od njega dobila še kaj materialnega. Jezus prepozna trenutne potrebe množice in ljudi počasi napelje k pogovoru o svojem poslanstvu: poslal ga je Oče, da bi dal ljudem pravo, večno življenje, to je življenje Boga, ki je ljubezen.
Ko Jezus hodi po palestinskih cestah, se približa tistim, ki jih sreča, ne umakne se, ko ga prosijo za hrano, vodo, ozdravljenje, odpuščanje; nasprotno, z njimi deli vsakršne potrebe in vsakomur vrača upanje. Zato lahko od njih terja nov korak in tistega, ki ga posluša, povabi, naj sprejme življenje, ki nam ga ponuja, in z njim vzpostavi odnos, mu zaupa in veruje vanj.
Chiara Lubich je razlagala prav ta evangeljski stavek in zapisala: »Jezus tu odgovarja na človekovo najglobljo težnjo. Človek je bil ustvarjen za življenje in išče ga z vsemi svojimi močmi. Toda njegova velika zmota je v tem, da ga išče v ustvarjenih bitjih in stvareh, ki zaradi svoje omejenosti in minljivosti te človekove težnje ne morejo potešiti … Samo Jezus lahko nasiti človekovo lakoto. Samo On lahko dá življenje, ki ne umrje, kajti On je Življenje.«1

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje.«
Krščanska vera je predvsem sad osebnega srečanja z Bogom, z Jezusom, ki nima druge želje, kakor da bi nam omogočil, da smo deležni njegovega življenja.
Vera v Jezusa pomeni, da se oklenemo njegovega zgleda, da ne živimo zaprti vase, v svoje strahove, v svoje omejene načrte, temveč svojo pozornost raje usmerjamo k potrebam drugih: h konkretnim stiskam, kot so revščina, bolezen, odrinjenost na rob družbe, predvsem pa na potrebo, da jih poslušamo, da z njimi delimo vse in jih sprejemamo.
Tako bomo lahko s svojim življenjem drugim dali življenje, ki smo ga prejeli kot Božji dar. Da pa bi Bog okrepil naše potovanje, nam je zapustil véliki dar evharistije, znamenje ljubezni, ki daruje sebe, da bi lahko živel drugi.

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje.«
Kolikokrat dnevno zaupamo ljudem v svoji bližini: učitelju, ki poučuje naše otroke, taksistu, ki nas odpelje, kamor smo namenjeni, zdravniku, ki nas zdravi … Brez zaupanja ne moremo živeti in zaupanje utrjujemo s spoznavanjem, prijateljstvom in poglabljanjem odnosa.
Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca?
Ko Chiara nadaljuje s svojo razlago, nas vabi, naj poživimo našo odločitev za Jezusa in se ga popolnoma oklenemo: »Sedaj vemo, po kateri poti to dosežemo: tako, da v življenju vedno velikodušneje uresničujemo njegove besede, … na katere nas spomnijo različne življenjske okoliščine. Na primer, ko srečamo svojega bližnjega … “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe” (prim. Mt 22,39). Ko nas kaj boli … “Če hoče kdo iti za menoj, naj … vzame svoj križ” (prim. Mt 16,24) in podobno. Tedaj se bodo Jezusove besede razsvetlile in Jezus bo stopil v nas s svojo resnico, svojo močjo in svojo ljubeznijo. Naše življenje bo vedno bolj postajalo življenje z njim in vse bomo delali skupaj z njim. Tudi telesne smrti, ki nas čaka, nas ne bo več strah, kajti z Jezusom se je v nas že začelo resnično življenje, življenje, ki ne umre.«2

Letizia Magri

 1 Prim. Ch. Lubich, Beseda življenja, Novi svet 28 [1991], 7/8, str. 13.
2  Prav tam, str. 13.